Dr. Karel Glaser

Prvi slovenski indolog, literarni zgodovinar, prevajalec in borec za slovensko šolo je bil velika, a tragična osebnost, kakor smo o njem zapisali v naš zbornik ob 850-letnici našega kraja. Med nami živi njegov spomin, posebej še v podružnični šoli v Reki, ki jo je tudi obiskoval.

Rodil se je 1845 v družini kovača in krčmarja Franca Glaserja v Reki (Reka-Pohorje) kot prvi od petih otrok. Odličen hoški učitelj Mihael Vučnik je odkril njegov talent in vaški veljaki so sklenili, da pojde študirat za gospoda. Ko je imel Karel 15 let, je v Hočah postal dekan dr. Anton Murko, ki mu je odprl svojo knjižnico. Šolal se je na mariborski Klasični gimnaziji in se odločil za študij jezikov. Na dunajski univerzi je študiral staro grščino in latinščino – ter slavistiko. Poučeval je latinščino, grščino, nemščino, francoščino in slovenščino v Celju, na Ptuju in v Kranju. Povsod je deloval kot neustrašen Slovenec, predvsem kot vodja čitalnic. Predvsem pa je postal narodni delavec v Trstu.

S 36 leti je dobil študijski dopust in v Berlinu študiral indologijo ter postal prvi doktor indologije na Slovenskem. Ker ni dobil mesta na univerzah, se je vrnil k svojemu srednješolskemu delu v Trst, kot indolog pa je objavljal številne prevode v slovenščino.

Lotil se je tudi pisanja prve zaokrožene Zgodovine slovenskega slovstva; osamljen ustvarjalec in brez študijskega dopusta dela ni mogel opraviti tako, kot bi bilo treba. Vendar je ostala ta njegova prva Zgodovina slovenskega slovstva bogat priročnik podatkov za nova znanstvena raziskovanja.

Kot dober jezikoslovec je prevajal tudi iz angleščine Shakespearove drame: toda dela se ni lotil kot pesnik, zato je prevajal v prozi – in ponovno so ga prehiteli mlajši prevajalci – Župančič, ki je prevedel v verzih. Glaserjevih prevodov niso izdali. Kljub temu je ostal ustvarjalen na veliko področjih.

Zadnja leta je pogosto preživljal pri svojem bratu v Reki: mnogo se je pogovarjal s kmeti, pastirji, hlapci in jih narodno budil. Ljudje so ga spoštovali; večkrat je nastopal v domačem Prosvetnem društvu, ob nedeljah pa je pel na hoškem koru. Zadet od kapi je želel biti pokopan v Hočah »poleg svojih milih staršev«.

V spomin velikemu rojaku so na njegovi hiši v Reki leta 1933 odkrili spominsko ploščo, leta 1974 pa so postavili spomenik na Glaserjevem trgu v Hočah (Turistično društvo Hoče s predsednikom Marjanom Čandrom). Na njegovem grobu je leta 2013 Občina Hoče-Slivnica skupaj z Zgodovinskim društvom Maribor odkrila spominsko ploščo v počastitev 100-letnice njegove smrti.

Imeli smo prednike, ki so nam dali vzgled, naj tudi mi postanemo ustvarjalci svoje zgodovine – ne pa samo gledalci. Kakor se je dr. Glaserju v svojih verzih zahvalil pesnik Župančič, se mu vedno znova lahko zahvalimo tudi mi:

»Kar v mlade duše si sadil, razvilo v njih se v plod je živ, varneje stopa mladi rod, ko si mu ti pokazal pot.«